Home Verzi ob žalovanjih

Verzi ob žalovanjih

Kako bi poznali smrt, ko pa še življenja ne poznamo?

 

Če ne bi bilo smrti, bi jo morali iznajti, da bi se lahko veselili življenja.

 

Pa zbo­gom, pri­ja­telj moj,
naj tvo­ja du­ša naj­de po­koj svoj.
le mir­no spi,
iz­gi­ni­le so vse skr­bi.

Ni­ko­li te ne bom po­za­bi­la,
ver­je­mi, vedo te bom v srcu no­si­la!
Hudo mi je, da je tako.
za te­boj jo­kam moč­no.

Pre­kli­njam to bo­le­zen,
ki mi je vze­la naj­bolj­še­ga fren­da in nje­go­vo lju­be­zen.
Če­prav te je bog k sebi vzel,
spo­min nate ne bo ni­ko­li zble­del.

Že­lim si,
da bi jaz umr­la in ne ti.
Tako mla­do telo
je zdaj v ne­be­sa odš­lo.

Rada bi od­ko­pa­la zem­ljo,
te ob­je­la moč­no,
k sebi bi te pri­vi­la
in te ne bi ni­ko­li več iz­pu­sti­la.

Niti sti­sni­la ti ni­sem roke v slo­vo,
solz­no moje oko.
Sol­ze po licu dr­si­jo,
spo­mi­ni nate v meni ži­vi­jo.

A zbo­gom pri­ja­telj moj,
kon­čan je tvoj boj.
Vem, pre­ma­ga­la bom ta pe­kel,
ker: “kot an­gel bom pa­zil nate”, si mi re­kel.